nedelja, 25. januar 2015

BRESTANICA – Slovenski izgnanci 1941-1945 - stalna razstava na gradu Rajhenburg

Lokacija: Slovenija; grad Brestanica (Rajhenburg)
Avtorici razstave: Irena Fürst, mag. Monika Kokalj Kočevar; oblikovanje: Mojca Turk; organizacija razstave: Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Opis: Izgon Slovencev med drugo svetovno vojno (v razstavi je predstavljen predvsem izgon, ki ga je izvajal nemški okupator) je v razstavi prikazan v petih sklopih.

Prikazani so raznarodovalni ukrepi okupacijskih oblasti (v ta namen je posebno mesto namenjeno svetinjicam s številkami, ki so jih dobile družine v taborišču za izgon v Rajhenburgu in predstavljajo njihovo simbolično razčlovečenje), na velikem zemljevidu so zaznamovana taborišča in kraji izgona, s katerimi je povezana usoda 80.000 izgnancev in beguncev, razstavljeno je večje število kovčkov in osebne prtljage, ki so jo izgnanci odnesli s seboj v izgnanstvo, ter številni drobni predmeti za vsakdanjo uporabo. Skozi predmete in fotografije, posnete v okupatorskih taboriščih, je mogoč vpogled v vsakdan slovenskih izgnancev – v vitrinah izpostavljeni predmeti, zgodbe družin, skozi subtilno pripoved, prehajajo na osebnostno raven posameznika.
vir: 
http://www.gradrajhenburg.si/arhiv/nova-stalna-razstava-slovenski-izgnanci-1941-1945
http://www.gradrajhenburg.si/razstave/stalne-razstave/izgnanci-napovedujemo-odprtje-jeseni-2014

Po razkosanju Slovenije aprila 1941 je nemški okupator takoj začel z raznarodovalnimi ukrepi. Množičen izgon, kolonizacija Nemcev in popolno ponemčenje, so bili trije osnovni cilji, s katerimi so želeli uničiti slovenski narod kot etnično celoto. Tudi Italijani in Madžari so imeli podobne cilje, le dinamika njihovega izvajanja se je razlikovala od nemške.
Na zasedenem ozemlju je nemška okupacijska oblast formirala dve začasni civilno-upravni enoti: Spodnjo Štajersko in Gorenjsko z Mežiško dolino. Že 18. aprila 1941 je Heinrich Himmler, državni komisar za utrjevanje nemštva, izdal smernice za izgon, ki naj bi potekal v štirih valovih in bi zajel 220.000-260.000 Slovencev. Mislili so, da bodo izgnali vse predvidene v petih mesecih. Ustanovili so več taborišč za izgon Slovencev – v Meljski vojašnici v Mariboru, v trapistovskem samostanu na gradu Rajhenburg in v škofovskih zavodih v Šentvidu pri Ljubljani – in manjše zbirne centre, ki so bili v Kapucinskem samostanu in v Starem piskru v Celju, na gradu Borl pri Ptuju in v Šmartnem pri Slovenj Gradcu na Štajerskem, V Begunjah in Goričanah pri Medvodah na Gorenjskem.


Po končanih rasnih, političnih in nacionalnih pregledih je nemška oblast začela z izgonom. V prvem valu so v 17 transportih izgnali v Srbijo 7200 slovenskih izobražencev. Prvi transport je odpeljal iz mariborske Meljske vojašnice 7. junija 1941. Danes je ta dan posvečen slovenskim izgnancem. Izgon v Srbijo se je zaključil 10. julija, 11. julija pa so že začeli z izgonom na področje NDH. Tja so izgnali 21 transportov slovenske inteligence in pripadnikov drugega vala izgona z okrog 10.000 izgnanci. To so bili večinoma primorski Slovenci. Izgon na Hrvaško in v Bosno so zaključili 27. septembra 1941. Izgnane v Srbijo so sprejele srbske družine, nekateri pa so bili v izgnanskih kolonijah. Tudi na Hrvaškem jih je bilo veliko pri hrvaških družinah ali pa na domovih izgnanih Srbov. Slovenci so se začeli kmalu vključevati v odpor proti okupatorju.


Tretji val izgona je zajel prebivalce obsavsko-obsoteljskega področja. Po ustavitvi izgona na Hrvaško so se nacisti odločili, da ljudi s tega področja izženejo v Nemčijo, v taborišča Volksdeutsche Mittelstelle. To je bila začasna rešitev, saj naj bi jih pozneje preselili v vzhodnoevropske pokrajine, predvsem na Poljsko. 23. oktobra 1941 so z izgonom začeli. Vsi izgnanci tretjega izselitvenega vala so bili izgnani preko taborišča Rajhenburg. Nemška oblast je od novembra 1941 na domovih izgnanih Slovencev naselila okrog 15.000 kočevskih in drugih Nemcev. Kolonizacija se je zaključila januarja 1942.
Taborišče v Rajhenburgu je nemšla okupatorska uprava uredila maja 1941. V gradu so imeli svoje upravne in bivalne prostore, izgnanci pa so čakali na svojo usodo v trapistovskih hlevih in lesenih barakah. Aprila 1942 je bilo to taborišče ukinjeno in uredili so manjše taborišče pri železniški postaji v Rajhenburgu. Od 23. oktobra 1941 do konca julija 1942, ko je bilo taborišče Rajhenburg ukinjeno, je bilo v 62 transportih izgnanih v Nemčijo okrog 37.000 Slovencev, okrog 18.000 pa jih je pred nasilnim izgonom pobegnilo. Največ jih je bilo izgnanih v Šlezijo in Saško.


Četrtega vala – ljudi, ki so bili predvideni za izgon iz rasnih in političnih razlogov – nemška oblast ni uspela izgnali v predvidenem obsegu. So pa izgnali okrog 1.000 koroških Slovencev, okrog 220 ljudi s Štajerske, ki so jih ocenili kot sposobne za ponemčenje, okrog 4.200 svojcev partizanov in ubitih talcev iz Gorenjske. Število izgnanih svojcev partizanov in ubitih talcev iz Štajerske ter prebivalcev požganih vasi na Primorskem v letu 1944 ni natančno ugotovljeno.


Po končani vojni so se izgnanci vračali na svoje domove. Doma so našli večinoma izropane hiše, neobdelana polja in posekane vinograde. Marsikje v Posavju in Obsotelju se je videlo, da so morali Kočevarji na hitro zapustiti domove izgnanih Slovencev.
Okrog 2400 izgnancev je za vedno ostalo v tuji zemlji.

“Vrnitev v domovino za mnoge izgnance v takratnih razmerah glede napora ni bila dosti lažja kot pot v izgnanstvo. Za marsikaterega izgnanca je bilo tudi slovo od tam težko, saj je pustil v tujini grob svojega najožjega sorodnika. ... Po podatkih komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev za Slovenijo je v izgnanstvu umrlo okoli 1300 prebivalcev iz Posavja in Obsotelja, se pravi okoli 3% vseh izgnancev tega območja.” (Ferenc 1993: 96–97)
  

Člani ljubiteljsko-zgodovinarske skupine, ki smo obiskali razstavo, si štejemo v posebno čast, da nam je ob predhodni telefonski najavi v Muzeju novejše zgodovine, enota Brestanica,  razstavo na lastno željo predstavila soavtorica gospa Irena Fürst, kustosinja in vodja enote. Med sprehodom po prostorih nam je skozi zelo prijeten klepet izčrpno predstavila vsebino razstave, obilo osebnih zgodb, ki jih je zbrala med dolgotrajnim in požrtvovalnim delom na terenu, pa tudi o ozadju tega dela. Sproščeno vzdušje je kaj hitro postalo prijateljsko, saj vsi cenimo zgodovino takšno kot je, objektivno. Formula je bila popolna: znanja lačni gosti in z njim bogata gostiteljica. Na tem mestu se ji s spoštovanjem najlepše zahvaljujemo.














Grad je lepo obnovljen.

 

ponedeljek, 19. januar 2015

BRESTANICA – Slovenski izgnanci 1941-1945 – otvoritev razstave na gradu Rajhenburg

Lokacija: Slovenija; grad Brestanica (Rajhenburg)
Avtorici razstave: Irena Fürst, mag. Monika Kokalj Kočevar; oblikovanje: Mojca Turk; organizacija razstave: Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Opis: Gre za sodobno postavitev, polno dokumentov, fotografij, predmetov, osebnih pripovedi ter bogatega slikovnega gradiva. ki je dostopno prek računalniških zaslonov, saj je površina razstavnih prostorov nekoliko manjša, kot ob prvi postavitvi.


vir:
http://www.rtvslo.si/kultura/novice/izgnanci-spet-na-brestaniskem-gradu/349507#startphoto=9

Zgodovina muzejske dejavnosti:
Od leta 1975 je z gradom upravljala ZZB NOB Krško, od leta 1981 pa muzej dobi ime Muzej političnih zapornikov, internirancev in izgnancev Brestanica, kmalu pa tudi novega upravljavca Muzej ljudske revolucije Slovenije, z enoto Brestanica. Muzej se je leta 1994 preimenoval v Muzej novejše zgodovine z enoto Brestanica, ki je ves čas opravljala svoje naloge in skupaj z lokalnimi društvi skrbela za grad.
Pred obnovo je muzej deloval na nekaj več kot 1000 m2, predstavljeno pa je bilo predvsem 20. stoletje. 


30. junija 1968 je bila odprta stalna razstava Slovenski izgnanci, ki jo je uredil dr. Tone Ferenc. Ta, nasploh prva razstava o slovenskih izgnancih je prikazovala nemško raznarodovalno politiko in s tem posledično izgon Slovencev iz svojih stoletnih domov. Leta 1968 je bila na to temo izdana tudi knjiga Ferenc Tone: Nacistično raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941–1945, Maribor 1968 ter leta 1993 knjiga Ferenc Tone: Množično izganjanje Slovencev med drugo svetovno vojno, Izgnanci, Zbornik slovenskih izgnancev 1941–1945, Ljubljana 1993. 
Razstava o izgnancih (poimenovanje »izgnanci« velja enotno za vse žrtve izgona, op. a.) je bila dopolnjena leta 1971.


4. julija 1981 je bila otvoritev stalne razstave Politični zaporniki in interniranci. Muzej je bil preimenovan v Muzej slovenskih političnih zapornikov, internirancev in izgnancev Brestanica, ki je deloval v okviru Muzeja ljudske revolucije Slovenije.
Ker je brestaniški grad pričevalec težke preizkušnje izgnancev (skupno število slovenskih izgnancev je ocenjeno na 80.000),se je vanj po prenovi gradu vrnila tudi prenovljena razstava o izgnancih, slavnostno odprta 23. oktobra 2014.
Tudi v novi razstavi o izgonu je predstavljen zgodovinski okvir te oblike okupatorjevega nasilja nad slovenskim narodom. Razstava je dopolnjena z zgodbami izgnancev izgnanih v Srbijo, na Hrvaško in v nemška delovna taborišča in muzejskimi predmeti.
 

Na otvoritvi se je zbralo lepo število zainteresiranih ljudi.




Govor soavtorice razstave.




Kulturni program.



Ogled razstave po otvoritvi.


















nedelja, 18. januar 2015

ŠENTJUR – Vojna za Slovenijo

Lokacija: Šentjur
Avtor: Ni podatka.
Opis: Na Mestnem trgu, nasproti objekta Mestni trg 5, v Šentjurju (v bližini kip Franja Malgaja) stoji spomenik, v spomin na dogodke med osamosvojitveno vojno, postavljen junija 2011.





sobota, 17. januar 2015

ŠENTJUR - Spomenik Franju Malgaju

Lokacija: Šentjur
Avtor: kipar Kiar Meško
Opis: Franjo Malgaj (1894—1919) se je rodil 10. novembra 1894 v Hruševcu pri Šentjurju. Njegov oče je ob bornem zaslužku železniškega delavca dal študirati vse sinove od svojih desetih otrok. Franjo, najmlajši, je iz šentjurske šole, ki zdaj nosi njegovo ime stopil v
nemško – slovensko gimnazijo v Celju, kjer so poučevali slovenski profesorji. Z docela nemške višje gimnazije se je prešolal v Kranj, nato v Pazin. Leta 1914, ko je izbruhnila vojna, je postal vojak 87. polka in je skozi šolo za rezervne oficirje poleti 1915 prispel na italijansko fronto. Ranjen v Doberdobu in povišan v praporščaka, se je nekaj časa zdravil v zaledju. Leta 1916 je Malgaj samoiniciativno s peščico vojakov v nočnem napadu osvojil strateško točko Monte Zebia, ki so jo Italijani iztrgali Avstrijcem (in s tem povzročili hude izgube celjskemu polku) in za ta podvig prejel najvišje odlikovanje – zlato medaljo za hrabrost in postal poročnik.

V začetku 1918 se je Malgaj vpisal na pravno fakulteto v Gradcu, vendar je v začetku novembra istega leta že v Celju, kjer je kot nadporočnik organiziral in prevzel varnostno službo na cesti in železnici, ker so se takrat velike množice vojakov z bojnim plenom in orožjem po razpadu habsburške države pomikale iz juga na sever. Novembra 1918 Antanta sklene premirje z Avstro-Ogrsko in Nemčijo, vendar se kljub premirju v Celovcu pripravlja nemška vojska za Mežiško dolino. Tako je Narodni svet s Prevalj poslal kurirja v Celje, da poprosi vojaško poveljstvo za oboroženo pomoč in poišče Malgaja. Celje tedaj še ni imelo dovolj vojakov, zato je Malgaj zbral z bojišč vračajoče se vojake Šentjurčane, Teharčane in Savinjce. Četa je štela 40 mož, 4 oficirje in bila opremljena s štirimi strojnicami in odšla na pot 6. novembra. Malgaj je s svojo četo zavzel Mežiško dolino (23. novembra Pliberk, 30. novembra Velikovec, Podjuno z vednostjo Maistra, v istem času A.Lavrič Borovlje) in tako je bila vzpostavljena demarkacijska črta. Pozneje se je Koroški pisala usoda v Parizu in neugodni plebiscit za slovensko stran je določil mejo.

V letih 1918-19 je F. Malgaj v Velikovcu izdajal tudi list Jugoslovanski Korotan.

Malgaj je s svojo četo napravil postojanke na Tolstem vrhu nad Guštanjem in od tu krepko odbijali avstrijske napade. Vendar se je med njimi našel vojak izdajalec, ki je avstrijski stani izdal, da Malgajevi četi primanjkuje streliva (Malgaj je telefoniral v Dravograd, da jim primanjkuje streliva, avto je pripeljal čez eno uro, a žal prepozno). Ko se je tega dne, 6. maja 1919 popoldne okrog 14. ure Malgaj plazil na svoji postojanki skozi vejevje gozda, mu je eksplodirala ena ročnih granat, ki jo je nosil okrog pasu in ga usmrtila.

Tovarišem Malgajevega trupla ni bilo mogoče odpeljati s seboj, zato so ga potem Avstrijci spravili v Guštanj in ga tam pokopali, potem ko so mrtvo truplo javno zasramovali in opljuvali. Jeseni 1919 pa so njegovi sorodniki dali izkopati truplo in prepeljati na domače pokopališče v Šentjurju. 26. oktobra je bil slovesen pogreb ob mnogoštevilni udeležbi slovenske javnosti. Isti dan so tudi v vasi Hruševec pri Šentjurju na rojstni hiši odkrili junaku Malgaju spominsko ploščo.

Njegova rojstna hiša (Hruševec 39) je po znanem potresu pred leti utrpela poškodbe, hišo je zavaroval zavod za spomeniško varstvo, vendar so se dela nekje zataknila. V prenovljenem objektu naj bi v prihodnosti uredili spominsko sobo Franju Malgaju.

V letu 1924 je bil F. Malgaju odkrit zelo lep spomenik blizu mesta, kjer je padel junak, slavnosti se je udeležil tudi general Maister. Na spomeniku pa so bili napisani verzi Maistra-Vojanova: ˝O bratje jaz ne spim, le čakam vas, in čakam vas, da gremo skupaj črez Št. Vid med brate našo Zilo pit!˝


Na Mestnem trgu, nasproti objekta Mestni trg 10, v Šentjurju, stoji kip Franja Malgaja.

Svečano so ga odkrili septembra 1998. Izdelan je iz granita, ki je izredno trd material in ga je zaradi tega težko obdelovati. Avtor je gmoto vključil veliko simbolike. Vse skupaj je kot velika skala, ki ponazarja veličino Franja Malgaja, trdnost in pogum. Na vrhnjem delu je izklesan obraz, ki je obdelan do polovice. Druga polovica je ostala neobdelana, saj je s tem avtor poudaril, da Malgaj ni imel možnosti dozoreti in dočakati starosti. Njegov pogled je usmeril proti Koroški, kamor ga je vodila pot v boj za severno mejo našo domovine in kjer je pustil svoje mlado življenje.

Novembra 2010 so ob 116. obletnici Malgajevega rojstva ob njegovem kipu v Šentjurju postavili spominsko obeležje, ki ga krasijo tudi verzi Jožka Jagra, pesnika z Rifnika, ki jih je zapisal ob 20. obletnici borčeve tragične smrti:

Svobode dih gre čez zemljó,
a on, ki jo je najbolj ljubil,
ki vse je žrtvoval za njo,
se prvi v svȏbodno je zgrudil.


Avtorica dodatnega obeležja Jana Špendl, je s posegom želela ohraniti spoštovanje do že obstoječega dela in brez posegov vanj omogočiti ustrezno predstavitev verzov pesnika Jožka Jagra, hkrati pa poudariti mesto spomina na Malgaja, da bi ne bilo več zgolj ena od zelenic na trgu.

Nerjavno jeklo v materialu ne konkurira kamniti skulpturi in omogoča večizrazno podajanje hkrati. Zgornja linija jekla ilustrira našo severno mejo. »Prestreljene« črke v napisu in verzih ter mesto smrti Malgaja odsevajo krutost boja. Tako kot na spomeniku naravne oblike kamnitega podstavka, tudi linija severne meje na jeklu zmehča pojavnost materiala samega, ju poveže in poudari mehko pesniško plat sicer odločnega domoljuba.


Vir: Spletna stran Turističnega portala občine Šentjur
 





















 

petek, 16. januar 2015

PONIKVA – Spomenik NOB

Lokacija: Ponikva
Avtor: arhitekt marko Mušič
Opis: Novembra 2012 se je na Ponikvi odprlo prenovljeno vaško jedro. Več mesecev je namreč potekala temeljita prenova, ki je obsegala prenovo in ureditev trga, prestavitev spomenika NOB, ureditev družabne oaze s postavitvijo paviljona, ureditev starega obzidja in poti do pokopališča.

Spomenik je prestavljen na začetek vasi, na zelenico, pod pošto na naslovu Ponikva 24d. V njem je uporabljena spominska plošča iz leta 1952.

Vir. Kozjansko info



četrtek, 15. januar 2015

DRAMLJE - Spomenik padlim borcem in talcem

Lokacija: Dramlje
Avtor: Ni podatka.
Opis: Med osnovno šolo Dramlje in gasilski dom, ob cesti, je lepo urejen park s spomenikom padlim borcem in talcem. Odkrit je bil 22.7.1975.

Napis na kamnitem spomeniku:

O BORCI IN TALCI

V GROBOVIH TU SPITE

A V SRCIH SLOVENSKIH

NESMRTNI ŽIVITE
 


 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

sreda, 14. januar 2015

DRAMLJE – Doprsni kip narodnega heroja Miloša Zidanška Venclja

Lokacija: Dramlje (Šola ima naslov Dramlje 7a)
Avtor: Ni podatka.
Opis: Nova šola, odprta 17.8.1980, je bila poimenovana po drameljskem narodnem heroju in domoljubu Milošu Zidanšku (12.9.1909 – 7.2.1942). V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so lokalni funkcionarji preklicali poimenovanje šole po njem. Od takrat se šola imenuje samo OŠ Dramlje, narodnemu heroju, ki ga v domačem kraju ne znajo ceniti, pa ostaja v spomin spomenik ob njej.

Bil je najmlajši izmed petih otrok, ki so se rodili v dninarski družini v Straži na Gori. Pri organizaciji odpora proti okupatorju je bil zelo aktiven, tako je junija leta 1941 postal član glavnega štaba narodno osvobodilne vojske (NOV) in partizanskih odredov Slovenije (POS).

Do konca leta 1941 je sodeloval pri ustanovitvi večjih partizanskih enot na Štajerskem. Januarja 1942 je postal komandant Šercerjevega bataljona, kjer je 7. februarja istega leta padel v boju z Italijani. Po njem je bila poimenovana Zidanškova brigada.


Za narodnega heroja je bil razglašen leta 1951. 

vir: Spletna stran osnovne šole Dramlje







torek, 13. januar 2015

CELJE - Stari pisker

Lokacija: Celje -  Linhartova ulica 3
Avtor: Ni podatka.
Opis: Zapori v Starem piskru so bili ena najhujših množičnih mučilnic in morišč nacionalno zavednih ljudi med drugo svetovno vojno na slovenskem ozemlju. Del zaporov je muzejsko urejen. Nahajajo se v jedru srednjeveškega mesta, severno od minoritske cerkve.

Dnevnik.si je objavil prispevek na temo »spominov na Stari pisker«, tj. spominov na noč s 14. na 15. december 1944, ko je edini še živeči osvoboditelj Ivan Grobelnik – Ivo skupaj s petimi aktivisti Osvobodilne fronte celjskega okrožja iz zloglasnega celjskega zapora Stari pisker osvobodil politične zapornike. Natančno število osvobojenih ljudi ni znano, po podatkih iz nemških dokumentov naj bi se takrat pred gotovo smrtjo rešilo najmanj 127 ljudi. Ivan Grobelnik - Ivo se kot edini še živeči osvoboditelj natančno spominja te junaške akcije, ki ji dolga desetletja niso posvečali potrebne pozornosti in spoštovanja.
Pričevanje Ivana Grobelnika je objavljeno tukaj.



ponedeljek, 12. januar 2015

CELJE - Prva osnovna šola; zbirni center ukradenih otrok

Lokacija: Celje - Vrunčeva ulica 13
Avtor: Ni podatka.
Opis: Trinadstropna stavba ljudske šole celjske okolice, zgrajena 1926-27 po načrtu Ferdinanda Gologranca.

Med okupacijo je bil v njej zbirni center otrok, ki so jih pošiljali v taborišča ali k nacističnim družinam. Spominsko ploščo so odkrili 4. 7. 1957.

Šola stoji ob Vrunčevi ulici, severno od starega mestnega jedra.
 



 

nedelja, 11. januar 2015

CELJE – Spominska plošča padlemu kurirju Štajerskega bataljona

Lokacija: Celje – Linhartova ulica 8
Avtor: Ni podatka.
Opis: Na tem mestu je dne 29. oktobra padel kurir štajerskega bataljona Ivo Polančič – Ubo.

Wikipedia o njemu pravi:

Ivo Polančič - Ubo, slovenski partizan, športnik in glasbenik, * 9. september 1921, Libeliče, † 29. oktober 1941, Celje.

Ivo Polančič je od tretjega leta z mamo in bratom Lovrom živel v Mariboru. V šolskem letu 1935/36 je s prav dobrim uspehom končal 4. b razred I. deške meščanske šole, ki je imela prostore na Krekovi ulici 1. V Kranju se je izšolal za tekstilnega tehnika in se zaposlil v tekstilni tovarni Thoma. Postal je član komunistične partije Jugoslavije in ožji sodelavec Miloša Zidanška. Leta 1940 so ga zaprli, ker je delil letake s komunističnimi idejami.

V začetku druge svetovne vojne 1941. leta je odšel med prvimi v partizane in se priključil Pohorski četi, ki je delovala v akcijah v Ribnici na Pohorju (15. avgust 1941), na Klopnem vrhu (17. september 1941), v Šoštanju (8. oktober 1941). S 1. štajerskim bataljonom se je bojeval na območju Brežic in kot kurir prihajal v Celje in Maribor. 29. oktobra 1941 je moral v Celje na javko, kjer se je v slaščičarni Golež sestal z Milošem Zidanškom. Izdana sta bila, Zidanšku je uspelo uiti, Iva pa so Nemci ujeli. Na poti v zapor jim je skušal pobegniti, a so nanj streljali in ga ubili.

Njegova mama, Julka Polančič se je svojega sina spominjala kot veselega fanta, ki je rad pel. Ivo je obiskoval tečaj za pevovodje, v gledališki skupini Vzajemnost je igral v igri Voda s planine in bil je član prvega Slovenskega športnega kluba Maribor. Imel je dekle, s katerim je njegova mati prijateljevala še po njegovi smrti.