ponedeljek, 10. marec 2014

LJUBLJANA – Tiskarna Tone Tomšič – spominska plošča

Lokacija: Slovenija; Ljubljana
Avtor: Ni podatka.
Opis: V obdobju, ko se je Tiskarna Tunel umikala iz aktivnega delovanja, je začela v avgustu 1942 delovati tretja ilegalna tiskarna zapovrstjo, in sicer Tiskarna Toneta Tomšiča. Lokacija tiskarne je bila na Šubičevi ulici št. 3, v neposredni bližini italijanske policije. Dvorišča tiskarne in policije je ločil le zid, ki so ga zazidali zidarji gradbenega oddelka CT KPS. Hišo je vodja Centralne Tehnike Milan Škerlavaj najel junija 1942 na ime Gabrijela Škerla. V začetku je bila tam nastanjena dokumentna tehnika. Ker je bilo veliko število obiskov in vedno večja aktivnost pri delu Centralne tehnike, je bila velika verjetnost, da jih odkrijejo. Pod pretvezo so tam ustanovili legalno knjigoveško delavnico in s tem olajšali delo Centralne tehnike.
Tiskarski stroj amerikanko je bil na nožni pogon, ki ga je kupila CT KPS v tiskarni Slovenija. Stroj so predelali iz nožnega v električni pogon in ga zazidali v ozek prostor. Vhod v bunker je bil iz knjigoveznice v novozgrajeni steni v kotu in se je na kolescih potisnil v bunker, kjer se je lahko z notranje strani trdno zaprl. Celoten prostor so potem na novo prepleskali in pred novosezidano steno postavili knjigoveške police, ki so s svojimi robovi prekrile vhod v skrivališče. Zračenje v ilegalni tiskarni so uredili skozi dimnik. Vso potrebno električno napeljavo je uredil Ciril Lukman, ki je tako kot pri vseh predhodnih bunkerjih tudi pri tem uredil signalno luč, ki se je prižgala na grelcu za kuhanje knjigoveškega lepila. Na novo predelani tiskarski stroj je deloval na elektriko od 14 do 16 ur na dan, to pa je porabilo ogromno elektrike. Ker so se bali, da jih bodo ob kontroli električnih števcev razkrinkali, so v knjigoveznici namestili električne stroje, ki so navidezno upravičili porabo elektrike. Tiskarski stroj na električni pogon pa je bil zelo glasen in so ga zato morali izolirati. Srečko Pleško je predlagal, da so okrog tiskarskega stroja napravili leseno lopo v obliki kabine. Ker je bilo to še vedno premalo, so med dvojne stene kabine vložili stekleno volno, da so vsaj delno lahko zmanjšali hrup.
Po Škerlovi aretaciji 28. junija 1942 je organizacijo knjigoveznice prevzel Anton Baggia. V tiskarni so sodelovali še Joža Smerajc - Nada, Zinka Kisovac - Žica, Zalka Verbič - Olga, ki je skrbela za zvezo med Milanom Škerlavajem in drugimi člani Centralne tehnike. Za odvažanje natisnjenega materiala iz knjigoveznice je skrbel Niko Stare, ki je na triciklu z dvojnim dnom lahko prevažal protifašistično gradivo. Kasneje sta se jim v tiskarni pridružila strojnik Srečko Pleško - Fiks in ročni stavec Ivan Štrekelj - Florjan.
V tistem času je hkrati v hiši delovalo več različnih dejavnosti. Vse te ilegalne dejavnosti so zelo dobro prekrivala legalna podjetja. Knjigoveznica, gradbena pisarna in papirniško skladišče so bili pod vodstvom Centralne tehnike. V takih razmerah je bilo odvažanje, dovažanje materiala manj nevarno, in to policijski postaji na očeh. Najbolj dejavna je bila seveda tiskarna, v sosednjem prostoru si je Stane Šefic uredil gradbeno pisarno, iz katere je vodil gradbeni sektor Centralne tehnike. V drugem prostoru je bilo skladišče papirja pod imenom italijanske firme Italba, ki jo je vodil Alojz Matelič. Na podstrešju je bila risalnica dokumentne tehnike, v kateri je deloval Vlasto Kovač, ki je prerisoval razne okupatorjeve žige in podpise originalnih okupatorjevih dokumentov. Iz njegovih risb so potem izdelovali klišeje v novi ilegalni cinkografiji, v kateri je deloval mojster Zlato Močnik.
Prvi namen Tiskarne Toneta Tomšiča je bil tiskanje partijskih brošur, razvila pa se je v najuspešnejšo ilegalno grafično tehniko v Ljubljani. Natisnila je zavidljivo število tiskovin najrazličnejših oblik. V takratnih razmerah je dosegala zelo visoko kakovost, primerljivo legalnim tiskarnam. Izdelki so bili ilustrirani, barvni in zelo lepo oblikovani. V tiskarni so natisnili vrsto brošur, časopisov, letakov.
V mesecu avgustu, ko je začela tiskarna obratovati, so najprej začeli tiskati serijo knjižic agitacijsko-propagandne komisije CK KPS (št. 3. G Dimitrov; O kadrih, št. 5., V. Lenin; Revolucionarna vlada in revolucionarna vojska, ciklostirana brošura V. I. Lenin). Natisnili so tudi vrsto brošur, recimo brošuro z naslovom Slovenski kristjan, v boj zoper belo gardo, ter brošuro št. 6. Ustava Zveze sovjetskih republik z uvodnim govorom tovariša Stalina, brošuro št. 7 J. V. Stalin: O nacionalnem vprašanju. Vsako od teh brošur so natisnili v 3.000 izvodih.
Od septembra 1942 dalje so na mesec tiskali krušne karte v 1.800 izvodih. Natisnili so še časopis Delo št. 3 junij 1942, 20 str., in po italijanski ofenzivi še Delo št. 5 november 1942, 42 str., v kateri so Edvard Kardelj, Boris Kidrič in Boris Ziherl napisali članke. Ta številka je bila izdana ob 25-letnici oktobrske revolucije in je bila lepo opremljena z ilustracijami.
Natisnili so še več letakov, recimo letak z naslovom Zavednim in prisilno mobiliziranim! ter letak Poziv vsem Slovencem, ki so sposobni nositi orožje!, oba so tiskali tudi v ilegalni Tiskarni Podmornica, slednjega pa tudi v Jami ali Trugi. Kasneje je nastal še letak, ki ga je izdala mladinska organizacija OF, z naslovom Tovariši in tovarišice. Poleg vseh teh številnih tiskovin je nastala še posebna izdaja Slovenskega poročevalca, ki ga je 12. novembra 1942 pripravil Edvard Kardelj. Natisnili so ga v 8.000 izvodih. Kasneje je izšla še naslednja številka Slovenskega poročevalca, in sicer v decembru 1942. V letu 1942 je bila večina številk Slovenskega poročevalca ciklostiranih, le tri številke so bile tiskane, od tega kar dve v Tiskarni Toneta Tomšiča. Nastalo bi lahko še veliko manjših tiskovin, kot so trosilni lističi, manjši letaki, brošure …
Vse tiskarne so delovale v skrajni tajnosti, vendar to ni zaustavilo okupatorja in domačih nasprotnikov NOB. Belogardisti so že od avgusta opozarjali italijansko policijo, da se na Šubičevi 3 nekaj dogaja. Tako je zaradi izdaje 22. februarja 1943 italijanska policija vdrla v knjigoveznico. Sodelavci v knjigoveznici so s signalno lučjo opozorili Srečka Pleška ter Rudolfa Buriča. Italijanska policija ju kljub temeljiti preiskavi ni odkrila. Ker se opozorilna luč ni ugasnila in ker je bilo vse sumljivo tiho, sta tiskarja iz skrivališča oborožena pobegnila skozi skrivno odprtino na podstrešje, od tam pa skozi okno na streho in se tako rešila. Sreča je bila na njuni strani, da je bila tisti dan megla in ju zaradi tega sovražnik ni opazil. O preiskavi knjigoveznice sta takoj sporočila vsem najbližjim sodelavcem. Ni jim pa uspelo obvestiti vodje grafičnih in ciklostilnih tehnik Borisa Kariža, ki je ravno takrat prišel po opravkih do tiskarne. Italijanska policija ga je takoj aretirala in pri njem našla pripravljene tekste za natis, kar je bilo dovolj za njegovo priprtje. Priprli so tudi druge sodelavce, ki so bili takrat v knjigoveznici. Tiskarne same takrat še niso našli, knjigoveznico so zapečatili in osumljence odpeljali v zapor. Po večdnevnem verjetno nasilnem zasliševanju so jih prisilili k priznanju. Tako je italijanska policija 10. marca 1943 ponovno vstopila v knjigoveznico in našla ilegalno Tiskarno Toneta Tomšiča. Policija je potem vse pregledala, fotografirala in vse naprave razdrla. Takratno fašistično časopisje je z zadovoljstvom pisalo, da je bila odkrita osrednja komunistična tiskarna.
Aretiranim članom ilegalne tiskarne so potem sodili. Borisa Kariža so obsodili na 30 let, Antona Baggia na 25 let, Nikolaja Stareta na 18 let, vse druge pa na krajše zaporne kazni.
To je bila najbolj dovršena tiskarna od vseh v Ljubljani, delovala je dobrega pol leta. V tako kratkem času pa je ustvarila veliko dobrega in zelo kakovostnega gradiva. Ko je tiskarna še obratovala, je Centralna tehnika že pripravljala četrto Tiskarno Tehniko.
Danes objekta, v katerem je bila locirana ilegalna Tiskarna Toneta Tomšiča, ni več. Ohranjena je le spominska plošča, ki je vzidana v sosednji blok (Šubičeva ulica 3). V Muzeju novejše zgodovine je še vedno ohranjen izdajalski listič, ki je povzročil odkritje ilegalne tiskarne. Na njem piše: »V Šubičevi ul. 3 so in prihajajo komunisti.«

Povzeto po: Gorišek, Ž.: Partizanski tisk v Ljubljani (diplomsko delo). Ljubljana, 2009.



Ni komentarjev:

Objavite komentar