petek, 13. september 2013

NOVO MESTO - Doprsni kip Katje Rupena

Lokacija: Slovenija; Novo mesto (Seidlova cesta)
Avtor: Kip je izdelal Stojan Batič, avtor ureditve arhitekt Jovo Grobovšek.
Opis: Na kamniti podstavek je postavljen doprsni kip učiteljice, partizanske aktivistke in narodne herojinje Katje Rupena (1920 - 1945). Postavljen je bil leta 1985 nasproti glavnega vhoda v osnovno šolo Center, prej osnovna šola Katje Rupena - Seidlova cesta 7.

Učiteljica, politična delavka - * 22. jan. 1920 Mirna Peč, + 27. febr. 1945 Sv. Anton (Štajerska, Slovenija)

Zora Rupena - Katja, svetal lik mladinke-partizanke iz naše osvobodilne borbe, je bila rojena 22. januarja 1920 v Mirni peči. Tu je obiskovala ljudsko šolo, nato pa šla študirat na novomeško gimnazijo, toda zaradi bolezni je morala po dveh letih študij pustiti. Ko je ozdravela, je šla v meščansko šolo, nato pa v državno gospodinjsko učiteljišče v Prokuplje, kjer je 1940 maturirala z odličnim uspehom.

Prvo službo je dobila v Mali Nedelji na Štajerskem, kjer jo je tudi zatekla vojna. Šla je domov v Mirno peč in se takoj vključila v narodno osvobodilno gibanje. Že pred vojno se je udejstvovala v naprednih organizacijah, zlasti v Društvu kmečkih fantov in deklet. Zdaj je z vnemo in uspehom delala v Osvobodilni fronti; sprva je bila član vaškega, nato rajonskega ter podokrožnega in okrožnega odbora OF Novo mesto. Malokdo si je mogel zamisliti, kakšne naloge opravlja ta, na pogled tako nežna in brezskrbna mladinka. Večkrat je opravljala težke kurirske dolžnosti, organizirala je sestanke pred nosom Italijanov, ki so imeli pri Rupenovih svojo oficirsko in četno menzo. Vedno je našla kak izgovor, ko so jo spraševali, zakaj se v hiši zbira toliko fantov in raznih tujih ljudi. Vendar se dolgo le ni mogla kriti pred okupatorjem. Poleti 1942 so jo prišli aretirat (njen brat in sestra sta že nekaj mesecev sedela v ljubljanskih zaporih), pa jo k sreči niso našli doma. Nad 60 let stara mati jo je takoj obvestila in Katja, ki je zadnje tedne že sploh živela na pol ilegalno, se ni več vrnila domov. Ostala je pri partizanih. Poslali so jo na terensko delo, najprej v vasi mirnopeškega, nato pa trebelenskega okrožja, ki jih je dobro poznala. Organizirala je po vaseh odbore OF in narodno zaščito, nabirala je novih borcev in pomoč za partizane. Posebno skrbno je iz fonda OF podpirala siromašne družine in svojce, ki so imeli koga v zaporu ali v partizanih. Če bi hoteli podrobneje govoriti o njenem delu v tem času, bi morali opisati vso razgibano dejavnost, ki jo je že 1942. leta razvila OF na osvobojenem dolenjskem ozemlju.

Spomladi 1943 se je začel velik polet osvobodilnega gibanja na Primorskem in Katjo so poslali tja organizirat ženske in mladino. Bila je organizator močnega gibanja antifašistk, prvi sekretar PO SPZŽ in urednica »Slovenke«, prvega lista primorskih žena. 1944 so jo poklicali nazaj na osvobojeno ozemlje za delo med mladino. Postala je članica Pokrajinskega komiteja SKOJ za Slovenijo. Kot delegat II. kongresa SKOJ je prepotovala velik del Hrvatske in Bosne ter doživela nemški napad na Drvar v neposredni bližini Vrhovnega štaba. Po herojskem pohodu slovenskih brigad in razmahu osvobodilnega gibanja na Štajerskem, je bila Katja poslana tja. Delala je kot sekretar Oblastnega komiteja SKOJ in KP za Štajersko. Prehodila je po dolgem in počez ne samo vse osvobojeno ozemlje, ampak tudi tisto, ki so ga kontrolirali okupatorji.

Katja je padla na pragu svobode, 27. februarja 1945 pri Sv. Antonu, zadeta v srce prav blizu vasi, kjer je pred vojno službovala. Ni dočakala osvoboditve, o kateri je tako toplo in upajoče pisala materi v svojem zadnjem pismu. Takoj po končani vojni so jo mladinci prekopali in prenesli v Ormož. Ilovnata prst je ohranila njeno truplo, da je bila še prav taka, kakor so jo poznali. Naslednje leto jo je mati prepeljala v Mirno peč. Na mirnopeški šoli so ji odkrili spominsko ploščo. Tudi pionirski odred na šoli nosi njeno ime.

Vsi, ki so Katjo poznali, ne bodo nikoli pozabili njenih vrlin, njene odločnosti in poguma, s katerim je prenašala največje nadloge, vedno z nasmehom in dobro voljo, in njene odkritosrčnosti, zaradi česar je bila tako priljubljena med ljudmi in svojimi tovariši.

In še nekaj moramo omeniti o Katji: njeno ljubezen do matere. Od otroških let je bila brez očeta in je vso ljubezen svojega srca darovala materi. Nji je pisala iz partizanov topla in prisrčna pisma, jo bodrila in ji slikala srečno prihodnost v svobodi. Bila je ponosna, ko je mati, že starka, belogardistom odločno povedala svojo sodbo in ko je pred njihovim nasiljem pobegnila na osvobojeno ozemlje. Ta Katjina ljubezen do matere pa se v teh pismih prepleta z globoko in nesebično ljubeznijo do domovine in ljudstva, za katerega je nazadnje dala tudi svojo kri. Bila je prava mladinka - partizanka. Mirnopeška mladina ima v nji najlepši vzgled in vzpodbudo!


povzeto po: Dolenjski list, A. Božič: Partizanka Katja – Zora Rupena. Letnik V, številka 3, 22. januar 1954.

Pokopana je v družinskem grobu v Mirni Peči.





3 komentarji:

  1. Je že nekaj več kot deset let kar sem hodil na to osnovno šolo, ki je v času šolanja mojih staršev še nosila ime OŠ Katje Rupena in sem ponosen, da sem preko te povezave zvedel za eno herojk OF.

    Hvala Katja za vse kar si naredila za naš narod.

    OdgovoriIzbriši
  2. Verovatno će se o Katji više znati u nekoj budućnosti, jer je primer heroine koja se
    žrtvuje za bolje sutra. To sad mnogi ne mogu videti , jer su nažalost takva vremena,
    ali treba verovati u humaniju budućnost za koju je Katja Rupena dala svoj mladi život. Bio sam učenik škole sa njenim imenom, i nije ga trebalo brisati.To je bilo davno 1957. godine i zato me raduje da neko nešto napiše o Katji. Oni koji misle da će uspeti da izvrše reviziju istorije, duboko greše, Katja ostaje pa ostaje.

    Marinko Platiša, Beograd

    OdgovoriIzbriši
  3. Verovatno će se o Katji više znati u nekoj budućnosti, jer je primer heroine koja se
    žrtvuje za bolje sutra. To sad mnogi ne mogu videti , jer su nažalost takva vremena,
    ali treba verovati u humaniju budućnost za koju je Katja Rupena dala svoj mladi život. Bio sam učenik škole sa njenim imenom, i nije ga trebalo brisati.To je bilo davno 1957. godine i zato me raduje da neko nešto napiše o Katji. Oni koji misle da će uspeti da izvrše reviziju istorije, duboko greše, Katja ostaje pa ostaje.

    Marinko Platiša, Beograd

    OdgovoriIzbriši