ponedeljek, 12. marec 2012

SEVNICA – Spominska plošča na sodišču

Lokacija: Slovenija; Sevnica
Avtor: Nimam podatka
Opis: Občina Sevnica praznuje svoj občinski praznik 12. novembra v spomin na osvoboditev petih vodilnih krajevnih funkcionarjev OF, ki jih je 12. novembra 1941. leta iz sevniškega zapora, kamor jih je zaprl nemški Gestapo, rešil s peščico pogumnih soborcev komandir brežiške čete Dušan Kveder Tomaž.
Jeseni 1941 je glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet poslalo v Posavje španska borca Dušana Kvedra in Rudija Janhubo, prevzeti vodstvo oboroženega upora. Dne 28. oktobra 1941 sta ustanovila Brežiško četo. Kveder je postal komandir, Janhuba pa politični komisar čete. Brežiška četa je napravila nekaj uspešnih akcij. Uničevala je premoženje, ki ga je nemški okupator zaplenil Slovencem, justificirala je narodne izdajalce in razstreljevala železniško progo ter podobno. Sredi novembra 1941 so se četi pridružili borci iz Brestanice in Senovega. V noči s 4. na 5. november so v Brestanici in na Senovem raztrosili letake ter razstrelili železniško progo med Brestanico in Blanco, zaradi česar je orožništvo v sodelovanju z gestapom iz Sevnice začelo 7. in 8. novembra široko zasledovanje. Orožniki so aretirali brata Jožefa in Draga Hlebca, Mirka Ženerja in Ivana Vezoviška ter jih 8. novembra zaprli v sodne zapore v Sevnici. Zvečer 12. novembra 1941 so komandir Breziške čete Dušan Kveder-Tomaž in borca Ivan Milavc in Franci Sinkovič drzno in zvijačno rešili iz zapora oba Hlebca, Zenerja, Hermana Kolmana in Jožefa Urbančiča. Razen Kolmana so se rešenci priključili borcem Brežiške čete.
Marmornato ploščo, pritrjeno ob vhodu v stavbo, je 26. novembra 1953 odkrila ZZB NOV Sevnica.

Poročilo orožniške postaje Sevnica 13. novembra 1941 poveljniku redarstvene policije
Alpenland pravi o dogodku:
"12. 11 . 1941 ob 21 .25 je vodja sodnih zaporov v Sevnici, po imenu Marko Žibert, telefonsko obvestil našo orožniško postajo, da so trije neznani moški, verjetno komunisti iz ltalije, nasilno vdrli v sodno poslopje, osvobodili pet političnih jetnikov, ki jih je bila aretirala državna tajna policija iz Sevnice, in skupaj z njimi zbežali neznano kam. Obsojeni jetniki so bili: Herman Kolman, Jožef Urbančič, Jožef in Karel Hlebec ter Friderik Zener. O tem dogodku je vodja zaporov na enak način obvestil tudi državno tajno policijo in krajevno poveljstvo vojske v Sevnici. Uslužbenci nase postaje so takoj odšli v sodno poslopje, kjer sta se že zbrala državna tajna policija in oddelek vojske. Takoj smo ukazali zavarovati sodno poslopje in vse prehode čez Savo proti Kranjski (ltalija). Za ta namen smo vpoklicali tudi wermanšaft Štajerske domovinske zveze v Sevnici. Zasledovanje treh vlomilcev in osvobojencev, ki se je začelo kmalu po dogodku, ni rodilo nobenega uspeha. lmenovani so verjetno zbežali v smeri proti Kranjski (ltalija).

Vodja zaporov Marko Žibret je o poteku napada povedal naslednje:
12. 11 . 1941 okrog 21. ure sem sedel v svojem stanovanju, ki je v prvem nadstropju sodnega poslopja. Vežna vrata, ki vodijo na glavni trg, so bita zaprta in zaklenjena. Tedaj je zunaj nekdo dvakrat pozvonil na zvonec (gumb, ki se pritisne), in je pritrjen poleg vežnih vrat. Menil sem, da je državna tajna policija iz Sevnice pripeljala ljudi, kot se to navadno dogaja ob tem času. Šel sem proti vratom in vprašal: »Kdo je zunaj?« Zaslišal sem nek glas, ki sem ga razumel kot: »Gestapo«. Ko sem odprl vrata, so name skočili trije neznani moški z naperjenimi pištolami. Trdno so me prijeli. Eden me je vprašal, če imam kakšno orožje. Zanikal sem, ker sem svojo pištolo pustil na obešalniku na vratih v sobi. Trije moški so tedaj merili svoje pištole na moje prsi in rekli : »Prihajamo iz ltalije in hočemo imeti jetnika Hlebca. Vam (vodji zaporov) se ne bo zgodilo nič hudega, če pa boste kričali, ali kako drugače napravili hrup, vas bomo ustrelili.«
Trije moški so me nato potiskali pred seboj do mojega stanovanja. Tam so iztrgali telefonsko žico iz stene in vzeli pištolo, ki je visela na kuhinjskih vratih. To je pištola kalibra 9 mm s 7 naboji. Nato so se polastili ključev od celic. Povsod so prižgali luč in odklenili vse celice (v 1. nadstropju 3 in v pritličju 2). Mene so odvlekli v neko celico in me zaklenili vanjo. Nato sem slišal, kako je rekel eden izmed storilcev: »Jožef Hlebec, obleci se!« Ko so zbrali vseh pet političnih jetnikov (tri iz celice 1, in sicer: Hermana Kolmana, Jožefa Urbančiča in Jožefa Hlebca, nato iz celice 2 Karla Hlebca, dalje iz celice v pritličju Friderika Ženerja), je vseh 8 moških zbezalo z mojo pištolo iz sodnega poslopja skozi vežna vrata na prosto. Vsi drugi jetniki so ostali. Ves dogodek je potekal v zelo kratkem času. Neki jetnik me je nato osvobodil iz celice, ker so ključ pustili v vratih. Po drugem telefonu, ki je v pisarni sodišča, sem takoj obvestil ustanove, ki sem jih navedel v uvodu. Ta nepričakovani in nenadni napad me je tako prestrašil in osupnil, da vlomilcev skoraj ne morem opisati. Vsi so bili v civilnih oblekah in brez plaščev. Eden je imel siv lovski klobuk z vrvico, suh obraz, in zdi se mi, da je imel majhne, temne brke (angl. postrižene). Drugi je imel čepico. Kaj je imel tretji, tega že ne vem več. Vsi so bili mlajši. Z vso stvarjo nimam nič skupnega. Svojo dolžnost izpolnjujem v redu. Trije zločinci so me dobesedno preslepili. To bi se zgodilo vsakemu vodji zaporov.
Storilci so bili Slovenci. Govorili so samo slovensko. To je vse, kar lahko povem.«

Anton Derstvenšek, ki v omenjenem zaporu sedi zaradi tatvine, je s tem v zvezi izpovedal naslednje: »Sedim v celici 1 in sem bil skupaj s Kolmanom in še dvema političnima jetnikoma ter štirimi kaznjenci. O politiki nismo govorili. Ob določenem času je nastal v hiši ropot. Eden izmed moških je stopil k celici in rekel : »Vsi politični jetniki naj vstanejo in se oblečejo, da .bodo šli z nami v ltalijo.« Vide! sem, kako je ta tujec vrgel vodjo zaporov Žiberta na posteljo in pripomnil: »Tudi ti nisi pošten.« Jožef Hlebec, Herman Kolman in Jožef Urbančič so se takoj pripravili za odhod. Preden se je neznani moški s temi tremi oddaljil, nam je se rekel: »Pred polnočjo ne sme nihče napraviti trušča. Potem pa zaradi mene lahko. Če bo pa kdo prej zinil le eno same besedo, bomo v zapore vrgli ročno bombo.«. To je vse, kar lahko rečem o dogodku.«

Vir : Knjiga: Pomniki narodnoosvobodilnega boja na območju Sevnica



Ni komentarjev:

Objavite komentar